Prvi obisk daljne dežele Indije sem hodila bosa in v raztrganih kavbojkah, ker je bilo to moderno. Bosa pa zato, ker sem želela začutiti sebe, začutiti tla pod nogami, se prizemljiti in stopati počasi in ustavit čas, ki me je preganjal. Velikokrat sem prehitevala samo sebe. In spregledala pomembne znake, ki so svetili na moji poti.
Če preveč hitimo, ne vidimo znaka STOP-ALA.
Indijci so mojo bosonogo hojo in raztrgane kavbojke razumeli kot pomanjkanje, revščino in mi ponujali svoje razhojene šlape ali krokse, ki so takrat preplavile Indijo Za večino njih bosonoga hoja ni bila izbira ampak dejstvo.
Ob prihodu domov v Slovenijo sem vajo ponovila. Bosa sem odšla na Šmarno goro in bila glavna atrakcija. Vsi so pozdravljali moj podvig, me spraševali če sem izgubila stavo in se navduševali nad izzivom, ki si ga bodo privoščili tudi sami.
Bodi hvaležen za možnost izbire.
