Gospa, ki hodi k meni na terapijo je čisto sonce na dveh nogah. Vedra, pogovorljiva, za hece. Med prvim obiskom sem od nje slišala zgodbo, da je v življenju več kot zadovoljna in hvaležna. Ima lep odnos s partnerjem, hčerka s katero sta v lepem odnosu pričakuje naraščaj, vikend na morju in dva kužka, ki ji popestrita vsak dan.
Danes pa je prvič omenila mlajšo sestro za katero je veliko skrbela tudi sama saj je med njima trinajst let razlike. Povedala je, da jo obišče vsaj enkrat do dvakrat na mesec. Pa tudi, da od nje odhaja potrta in žalostna.
“Sestra je čisto nasprotje kot jaz”, je pripovedovala. “Nezadovoljna, kritična, nevoščljiva. Obklada me z opazkami, kot so: “Poglej kako si zgubana, pa nohtov nimaš urejenih po zadnji modi, pa lahko tebi, ker si v pokoju in si privoščiš potovanje za štirinajst dni, itd.”
Vprašala sem jo: “Pa ste ji kdaj direktno povedala kako se počutite ob njenem načinu komuniciranja?”
“Ne, nisem. Kaj bo pa pol? Vseeno je moja sestra.”
Mislila sem si …
In zato, ker je vaša sestra, ima vso pravico, da na vas zliva ves gnoj, bes in osebno nezadovoljstvo?!
Kaj bo potem ni naša skrb. Nismo odgovorni za akcije in reakcije drugih. Vse kar lahko mi naredimo je, da:
- uravnovešamo sebe,
- delamo kar nas veseli in
- ostanemo pozitivni brez dramatičnosti.
Več o zdravih mejah in kako jih postavimo pa v skupini za osebnostno rast. Prijave in informacije: info@ahoystopala.si.
